Vivijana Rogina

Na polico ob oknu sem postavila lončnico, da bi izgledalo, kot da sem le za kanček pobarvala svoj dan, ki se mi vleče že od kar sem te nazadnje videla med vrati, z nasmehom kot s stečenim zlatom, kot z najlepšim koscem sončnega zapada, sveže utrganega z neba. Le ta krvavi, ko si mu tako lahkotno ukradel milino, sprehajaš se pod njim, zato razžaljeno trosi skozi moje oči skeleče kapljice draguljčkov. S pogledom se zataknem ob zelenjad, kako vije svoje vejice proti žarkom in čutim svoje roke, ko se stegujejo po tebi, iščoč toplih in mehkih delčkov skozi tvoje vejice in pike.

Podoba iz sanj 1 Ležim v sobi Nepremično opazujem kako se jeklena svetloba okna ukrivlja na pajčevinah Cela soba je polna razpredenih pajčevin Ko poskušam vstati se mi prileplja na ude in sili v grlo Zrak bobni v globokem G Kredast obris na postelji kot zamrznjen učinek fleša

Sonce, ki je včasih to počelo Če zdrsnem čez ostro podlago, me bo peklo in praskalo in bom zatipala na loku moje hrbtenice goreči eliksir in vzel mi boš prste, lokal moje bolečine in tolažil moj objokani obraz, ko te bom gledala s čustvom, da bi te objela, čez ramena zakričala, kdo te je ubil in kaj je tebi storil, da zdaj božava drug drugega, z mislimi pri soncu, ki je včasih to počelo.

Vznikne goreči bog čez pobočja in vnovič se zalezem pod žgočo vodo, ravno toliko, da je neprijetna. S težavo požrem ostanke od včeraj, poslušajoč, kako se srce upira strupu, ki sem ga vase zlila z jutranjo kavo. Zapiram okna skozi katera so se vso noč plazile pošasti. Če pa te slučajno ujamem v kotičku, se morda zasačim razmišljati o poldnevu.

Najdba zwei Ali čutiš, kako v magnetnih valovih prehaja skoz tvoje telo. Tvoj bes je rdeč. Kako bi preluknjal moj trebuh, spustil iz mene sive te duhove in nekaj cvetnih listov, ki še niso odpadli. Čutiš tresenje in vrenje, da bi vame vrgel skalo in me stisnil v pest tako močno, da bi izginila z obličja nenehnega nemira najinega. Bi razklal na troje in obesil na mestna vrata, vsem na pogled, moje srce. Bi me poljubil tako močno, da bi odtrgal meso z mojih ustnic, bi se sladil nad mojimi kriki in moledovanji, da te delam še bolj besnega in ko me motriš, v meni lomiš tenke najine mostove, edine povezave, ki naju delajo rdeče. Vendar me vedno primeš za lase, močno potegneš za seboj, ker neznansko uživava, ko z najinimi krvoločnimi zobmi plast za plastjo slačiva občutke drug z drugega in se nasitiva, ko bova gnila med plevelom pozabljenega gozda in naju bodo zavonjale zveri in naju izkopale in glodale.

Luskine so se usule z mojega srca in golo mi bije v tvoji dlani. Kako, da ne mokriš lic medtem ko opazuješ kako na moji koži modrijo cvetovi, zasajeni od tvojih udarcev. Kako tako spokojno odideš mimo v oblaku tvojega vonja, ki ti sledi, ki mi sledi v posteljo in mi tako glasno bode v nos, da ne morem zatisniti očesa. Vidim te na televiziji, lepa reč. Zaprem vrata, ker se pojave priklenejo med senca. Gledam prazno in kričim, ko ne morem lista popisati.

V temi se ne ustrašim, da me morda kdo opazuje izza rahlo priprtih vrat omare. Želim tega. V temi zatipam samo sebe in bojim se njenih zob. Da obstaja drugo, nevem. V temi si zarivam nož v hrbet, počasi, vendar zmeraj globje.