Vivijana Rogina

V koraku s časom iz žepov polzijo drobci, ki rojevajo mlade želve, z usti na široko hropeče, v godlji mastnih prašnih molekul. Pa vendar so žepi zmeraj bolj polni. Naslednji korak ne potrebuje Boga in ne pričakuje več odrešitve in želva se izgubi v zeleno rdeči kokakoli. Moje noge tonejo v novem življenju, mati ne prisluhne, ko bolna kličem, medtem so bogovi moji bratje  in krojijo tkanino usranega morja, kjer sem se izgubljam jaz.