Luskine so se usule z mojega srca in golo mi bije v tvoji dlani. Kako, da ne mokriš lic medtem ko opazuješ kako na moji koži modrijo cvetovi, zasajeni od tvojih udarcev. Kako tako spokojno odideš mimo v oblaku tvojega vonja, ki ti sledi, ki mi sledi v posteljo in mi tako glasno bode v nos, da ne morem zatisniti očesa. Vidim te na televiziji, lepa reč. Zaprem vrata, ker se pojave priklenejo med senca. Gledam prazno in kričim, ko ne morem lista popisati.

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Najdba zwei Ali čutiš, kako v magnetnih valovih prehaja skoz tvoje telo. Tvoj bes je rdeč. Kako bi preluknjal moj trebuh, spustil iz mene sive te duhove in nekaj cvetnih listov, ki še niso odpadli. Čutiš tresenje in vrenje, da bi vame vrgel skalo in me stisnil v pest tako močno, da bi izginila z obličja nenehnega nemira najinega. Bi razklal na troje in obesil na mestna vrata, vsem na pogled, moje srce. Bi me poljubil tako močno, da bi odtrgal meso z mojih ustnic, bi se sladil nad mojimi kriki in moledovanji, da te delam še bolj besnega in ko me motriš, v meni lomiš tenke najine mostove, edine povezave, ki naju delajo rdeče. Vendar me vedno primeš za lase, močno potegneš za seboj, ker neznansko uživava, ko z najinimi krvoločnimi zobmi plast za plastjo slačiva občutke drug z drugega in se nasitiva, ko bova gnila med plevelom pozabljenega gozda in naju bodo zavonjale zveri in naju izkopale in glodale.
Preberite več
V koraku s časom iz žepov polzijo drobci, ki rojevajo mlade želve, z usti na široko hropeče, v godlji mastnih prašnih molekul. Pa vendar so žepi zmeraj bolj polni. Naslednji korak ne potrebuje Boga in ne pričakuje več odrešitve in želva se izgubi v zeleno rdeči kokakoli. Moje noge tonejo v novem življenju, mati ne prisluhne, ko bolna kličem, medtem so bogovi moji bratje  in krojijo tkanino usranega morja, kjer sem se izgubljam jaz. 
Preberite več
Na polico ob oknu sem postavila lončnico, da bi izgledalo, kot da sem le za kanček pobarvala svoj dan, ki se mi vleče že od kar sem te nazadnje videla med vrati, z nasmehom kot s stečenim zlatom, kot z najlepšim koscem sončnega zapada, sveže utrganega z neba. Le ta krvavi, ko si mu tako lahkotno ukradel milino, sprehajaš se pod njim, zato razžaljeno trosi skozi moje oči skeleče kapljice draguljčkov. S pogledom se zataknem ob zelenjad, kako vije svoje vejice proti žarkom in čutim svoje roke, ko se stegujejo po tebi, iščoč toplih in mehkih delčkov skozi tvoje vejice in pike.
Preberite več