Na polico ob oknu sem postavila lončnico,
da bi izgledalo, kot da sem le za kanček pobarvala svoj dan,
ki se mi vleče že od kar sem te nazadnje videla med vrati,
z nasmehom kot s stečenim zlatom, kot z najlepšim koscem sončnega zapada,
sveže utrganega z neba.
Le ta krvavi, ko si mu tako lahkotno ukradel milino,
sprehajaš se pod njim,
zato razžaljeno trosi skozi moje oči
skeleče kapljice draguljčkov.
S pogledom se zataknem ob zelenjad, kako vije svoje vejice proti žarkom
in čutim svoje roke, ko se stegujejo po tebi,
iščoč toplih in mehkih delčkov
skozi tvoje vejice in pike.